Cristina Cianci
Neveste se zavzemajo, da bodo VSE pare vodile ne samo skozi pot načrtovanja poroke, temveč tudi skozi mejnike in vzpone in padce. Vsaka ljubezenska zgodba je lepa, ima svojo različno zgodovino in svoje preizkušnje - ni odnosa, ki bi bil videti enako. Da bi proslavili to edinstvenost, prosimo pare, naj se za svojo najnovejšo rubriko z naslovom »Ljubezen je videti tako« odprejo o svoji ljubezenski zgodbi. Spodaj Kelli Trapnell pripoveduje svojo zgodbo.
Z zaročenko sva se prvič srečala ob pijači v kavarni East Village pred skoraj petimi leti in pol. Klepetali smo v beta različici aplikacije za zmenke, posebej zasnovane za ženske, ki so želele hoditi z drugimi ženskami, kar smo v šali imenovali »dekle Pinterest«. Dogovorili smo se za zmenek, ko smo si ogledali slike, a v resnici nismo vedeli veliko drugega.
Kot biseksualni ženski je bilo težko najti nekoga, ki me je dejansko spoštoval - in me ni fetišiziral ali obravnaval kot psihičnega bolnika. Moja zaročenka je lezbijka in niti enkrat se ni obnašala, kot da je moja identiteta faza.
Pogovarjali smo se o country glasbi 90-ih, o tem, da smo umetniki v velikem mestu. Preselili smo se iz Teksasa oziroma Nove Mehike, z izrecnim ciljem, da se razvijamo kot pisatelji in izvajalci. Pokrivali smo selitev v New York, se pogovarjali o tem, kako težko je bilo zdoma od svojih družin. Za vsakega od nas je pomembna družina - oba imava družine, ki so glasne in zabavne, velike objemajoče. Družine, ki so blizu, tudi kadar niso prazniki. Pogovarjali smo se ure in nobeden od naju ni hotel domov. Zaljubila sva se.
Kot biseksualni ženski je bilo težko najti nekoga, ki me je dejansko spoštoval - in me ni fetišiziral ali obravnaval kot psihičnega bolnika. Moja zaročenka je lezbijka in nikoli se ni obnašala, kot da je moja identiteta faza ali kaj takega, kar bi se lahko spremenilo tako enostavno kot barva las ali najljubša obleka. Spoštovanje je bilo v vseh pogledih osnova našega odnosa, temelj, na katerem smo gradili. Nekaj let sem bil pri svoji družini, Sarah pa že od zgodnjega šolanja. V naslednjih nekaj letih smo skupaj počeli neverjetne stvari - tekli smo v Prideu, se lotili osebnih in poklicnih ciljev ter praznovali s poznimi nočmi karaoke in poletnimi izleti na Fire Island.Skupaj smo se preselili in stvari so postale resne. Sestavil sem načrt, da jo predlagam, in organiziral veliko zabavo presenečenja z našimi družinami in prijatelji iz mesta. Rekla je ja, in mi začeli načrtovati .
Vedno smo si želeli dolge zaroke - zakaj ne bi uživali v vseh delih našega življenja, vključno z zaroko? Toda velik del odločitve, da počakam še dve leti, preden se dejansko zaskočijo, je bila moja družina. Skrbelo me je, da bo moja pretežno konzervativna družina s sedežem v Teksasu potrebovala nekaj časa, da se bo prilagodila misli, da bo moja strast tako vidna, za vedno. A brez razloga me je skrbelo. Skoraj vsi v moji družini so bili ob novici navdušeni, tako navdušeni in pripravljeni praznovati z nami, kot je bila Saraina družina.Z eno izjemo: moja mlajša sestra.
S sestro sva si bili vedno blizu. Starša sta se ločila, ko sva bila stara štiri leta oziroma sedem let, in vedno sva imela hrbet drug drugega. Nikoli nismo bili takšni bratje in sestre, ki so se borili, tudi zaradi neumnosti, in ko se je odločila, da bo delala za evangeličansko cerkev za manj denarja in manj prestiža kot druge službe, ki so ji bile ponujene na fakulteti, sem njeno izbiro zagovarjal našim staršem , ki so bili zaskrbljeni. Vedela sem, da imava z njo nekoliko drugačna prepričanja. Sem kristjan, čeprav ne maram cerkve.Verjela je, da je cerkev osrednjega pomena za versko izkušnjo. Nikoli prej ni imela težav z mojo čudnostjo - bila je prva oseba, s katero sem prišel v družino. Po zaroki me je začela klicati z resnimi pomisleki, kako bom šel v pekel, ker sem se poročil z drugo žensko.
Sprva sem pomislil, da ima morda težavo s Saro, in se mi ni zdelo, da bi to rekel v moj obraz. A to ni sledilo vsem zabavnim izletom, ki smo jih imeli vsi trije, in načinu, kako so se vedno razumeli ob božiču. Sarah ni neverjetna oseba ali pridobljen okus, je vedno odprta, prijazna in obzirna do drugih, ekstrovertirana, zabavna in vabljiva. Poleg tega je tudi Sarah kristjanka, tako kot njena družina. V nekem trenutku je razmišljala, da bi šla v semenišče. Kako bi nas lahko religijske razlike zadrževale, ko med nama v resnici ni bilo resničnih verskih razlik?Zmedena in prizadeta sem sestro spraševala, ali je kaj narobe, ona pa je rekla: »Ni dvoma, da sta dobra drug za drugega. Obožujem Saro, samo želim si, da bi bili prijatelji. '
Nisem vedel, kaj naj storim. Toliko spletnih člankov mi je govorilo, da je v redu, če iz svojega življenja izločim strupene družinske člane. Nisem pa hotel izgubiti sestre.
Borbe so se vlekle, postajale vse bolj grde, po telefonu in osebno, skoraj polni dve leti najine zaroke. Toliko noči po enourni vriskajoči tekmi po telefonu sem šel v posteljo in jokal, kako nepravično je bilo to, zlasti do Sare, kako prizadeto in kako nisem mogel verjeti, da je moja sestra, ki je bila v mnogih pogledih ena mojih najbližjih spremljevalcev, bi se odločil, da me bo tako poškodoval. Nameraval sem jo prositi, da bi mi bila častna služkinja. Slišal sem njene argumente - da je samo pazila name, da je vse to drugačno mnenje.Vedela sem, da verjame, da ima pravilno držo. Vedela pa sem tudi, da ni mogla enačiti veljave mojega obstoja s svojim mnenjem o tem, ali je ta obstoj 'pravi'. Še posebej, ko smo imeli na ducate drugih krščanskih družinskih članov, ki so iskreno odpuščali našo zvezo.
Toliko člankov v spletu mi je reklo, da je v redu, če iz svojega življenja izločim strupene družinske člane (nekaj, kar sem že počel z nekdanjimi prijatelji, ki niso mogli preboleti homofobije). Nisem pa hotel izgubiti sestre. Nisem hotel izgubiti vseh dobrih delov najine zveze samo zato, ker ni mogla priznati, da se moti.
Sarah je predlagala, da se morda najprej poskusim odpovedati svojim pritožbam. Pa ne, da bi se odpovedal, le da bi, če bi poskusili z nekakšnim premirjem, morda šlo na bolje. Tako sem lansko poletje poklical sestro in ji rekel, da tega pogovora ne želim več in da mi bo morala le sporočiti, ali se bo udeležila moje poroke. Imel sem dva pogoja za njeno udeležbo: 1) morala bi biti vesela za nas, vendar je to morala uresničiti, in 2) na naši poroki ni mogla narediti scene.Nekaj časa se je premikala pod temi pogoji, vendar se je sčasoma strinjala.
In potem se je nekaj zgodilo - ker sva se že tako nehala boriti, se je najin odnos začel nekoliko popravljati. Od lanske jeseni imamo dejansko civilne pogovore, sprva o vsem, razen o poroki, zdaj pa govorimo celo o vsem, od okraskov do načrtov za slovesnost. Pred dnevi me je poklicala vsa navdušena, da mi je povedala, da je septembra dobila svojo letalsko vozovnico za poroko. Vsak dan sem vesel, da smo se odločili, da bomo odpravili bolečino.
Vsak dan sem hvaležna Sarah, ker je pomagala zbližati sestro in jaz. In vsak dan je boljše.
Kako nas je odpoved mednarodne poroke opomnila na to, kaj je resnično pomembno
